Vedno bolj se zavedamo, kako pomembno je vse, kar znamo, in kako si moramo vse življenje prizadevati, da svoje znanje izpopolnimo. Za to ni nikoli prepozno. V zadnjih letih vedno več govorimo o tretji univerzi, o tem, kako se ljudje potem, ko gredo v pokoj, začnejo ukvarjati s stvarmi, ki jih veselijo. Začnejo se učiti tuje jezike, si nabirati znanje s področja umetnosti in umetnostne zgodovine, nekateri se začnejo ukvar­jati s slikarstvom in še z marsi­čim. Res, dobro de­ne človeku za dušo, če si zna poiskati ne­kaj, kar mu je v veselje in pri čemer je lahko ustvarjalen. Potem mu ni treba samo čepeti pri televizorju in vse popoldne gledati nadaljevank, druge za drugo.

So pa seveda tudi drugačne vrste učenja. Mnogo težje, mnogo zahtev­nejše. Pa še nihče se jim ne more izogniti. Postavljeni smo preprosto prednje, ne da bi se zanje odlo­čali. Če se za­vedamo, da gre v mnogih živ­ljenj­skih okoliščinah za bistveno uče­nje, ki je veliko globlje kot tretja univerza, ob katerem r...