»Nujno bi potreboval duhovnika,« je bil neizprosen glas v telefonski slušalki. »Ob gledanju televizije iz Vatikana, ko sem videl luč v tistih dveh oknih, in množico, ki je molila na trgu, ne zdržim več. Moram se spovedati. Gre za stvari med vojno. Po telefonu vam ne morem več povedati. Leta in leta sem to držal v sebi, a sedaj, ob papeževi smrti, teže tega ne morem več prenašati.« Tega človeka je zgled papeževega zadnjega darovanja za ljudi ob bolezni in smrti tako prevzel, da je sklenil, da se bo očistil svojih grehov. Ob tem mi je najprej prišlo na misel spreobrnjenje stotnika, ki je bil priča Jezusovi smrti, saj je komaj umrlega Kristusa priznal za Boga: »Resnično, ta je bil Božji Sin!« (Mt 28, 54). Življenje nas uči, da se mora človek velikokrat izničiti, da mora umreti, da se drugi spreobrnejo. Kristjan veruje, da žrtev, izničenje prinaša blagoslov.

Predvsem pa se mi zdi, da je spreobrnjenec v papežu in njegovi žrtvi prepoznal podobo Kristusa, dobrega pastirja...