Ko je kardinal protodiakon Jorge Medina Estevez v torek, 19. aprila, popoldne, iz osrednje lože bazilike svetega Petra naznanil izvolitev kardinala Ratzingerja za papeža, je na trgu zavladalo nepopisno veselje. Množica je začutila, da smo za Petrovega naslednika dobili pravega človeka. Človeka, ki bo Cerkev v prihodnjih letih vodil z jasno mislijo in odločno besedo. Tudi med Italijani na trgu pred baziliko ni bilo čutiti nikakršnega razočaranja, ker je papež spet »tujec«. Vsi smo bili namreč prepričani, da so kardinali izbrali najboljšega, najprimernejšega človeka za čas, v katerem živi Cerkev. Kar se tiče ugleda in modrosti, teološke izobrazbe in jasnosti stališč, se dejansko nihče ni mogel primerjati z Ratzingerjem.

Pred konklavom so nekateri poudarjali, da bi moral biti papež, ki bo nasledil Janeza Pavla II., iz Afrike ali Južne Amerike, saj tam živi polovica vseh katoličanov. V resnici barva kože ali zemljepisno poreklo pri izbiri papeža ne sme igrati vloge. Če je bilo...