Sveti oče, pišem iz dežele, ene redkih v Evropi, ki je Ti, svetovni popotnik, nisi mogel obiskati. Rada bi Ti namreč povedala, da se je tukaj v deželi na Balkanu, v Srbiji in Črni gori, zgodilo tisto, kar si rekel mladim, ko nisi mogel več govoriti: »Iskal sem vas - zdaj pa ste vi prišli k meni!«

Da, sveti oče, Tvoj odhod v Očetovo hišo je bil na neki način Tvoj prihod v Srbijo, v Beograd. Kajti vsi časopisi, radijske in televizijske postaje so z velikim zanimanjem spremljale Tvoj zadnji življenjski boj, Tvoje zadnje potovanje v deželo bolečine in smrti. Pravoslavna Srbija, dolgo z nekim arogantno odbijajočim pogledom na »papeževanje« in »Vatikan,« je naenkrat spregledala … Stala je pred Tvojim smrtnim bojem v nemi resnici: zamudili smo nekaj, kar se ne bo moglo nikoli ponoviti …

Novica o Tvojem odhodu v Očetovo hišo je preplavila vse časopise, televizijske in radijske postaje, agencije, internetne strani. A to ni bilo vse. Ko so zazvonili zvonovi katoliških cerkva...