Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Še sedaj sem mu hvaležna

Metka Klevišar
Za vas piše:
Metka Klevišar
Objava: 30. 04. 2005 / 22:00
Čas branja: 2 minuti
Nazadnje Posodobljeno: 15.07.2009 / 06:07

Še sedaj sem mu hvaležna

Kadar moramo nekomu povedati kaj težkega, neprijetnega, to vedno občutimo kot veliko breme in bi se temu najraje izognili.

Kadar moramo nekomu povedati kaj težkega, neprijetnega, to vedno občutimo kot veliko breme in bi se temu najraje izognili. Včasih, ne tako redko, se tudi zgodi, da sežemo potem po lažeh, ki se nam v tistem trenutku zdijo boljša rešitev, pa se potem vedno izkaže, da to ni dobro. To se dogaja na primer takrat, ko kdo resno zboli, pa se prepričujemo, da bolnik resnice ne bi prenesel in jo zato raje zamolčimo. V resnici pa je problem v nas, ne v bolniku.

Znanka mi je pripovedovala, da si je že mlada želela veliko otrok. Sama je bila edinka, zato si je rekla, da bo v njeni družini to čisto drugače. Poročila se je in tudi mož se je strinjal, da bosta imela veliko otrok. Potem pa otrok ni bilo. Z možem sta šla na preiskave. Na koncu jima je zdravnik rekel, da je samo en odstotek možnosti, da bosta imela otroka. Ona se zdaj, po več kot štiridesetih letih, tega spominja takole: »V začetku me je ta zdravnikova izjava zelo potrla. Potem pa sem ugotovila, da je bila zdravilna zame. Nis...

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.

Nazaj na vrh