Najraje delimo nasvete. Ko gre za druge, znamo biti zelo pametni. Vse nam je jasno, ves svet bi bil lahko tako lepo urejen, če bi se vse vrtelo, kot si predstavljamo. Pa je seveda vse drugače.

Življenja ne moremo nikoli stlačiti v predalčke, nikoli ne moremo reči, da obstoji samo ena in edina prava rešitev. To velja tudi za okoliščine, ko je kdo bolan, ko umira. Pred seboj imamo pogosto ideal, kako bi bilo lepo. Če bi v takšnih težkih časih imeli okrog sebe ljudi, ki nas imajo radi, ki nas razumejo, ki znajo razbrati vsako našo najmanjšo željo in jo uresničiti. Včasih se kaj takšnega tudi res zgodi, še pogosteje pa je vse, kar delamo, samo približevanje takšnemu cilju.

O vsem tem pogosto razmišljam, tudi takrat, ko poslušam zgodbe iz življenja. Tako mi je znanka pripovedovala, kako je bilo, ko je umirala mama. Bila je že zelo slaba, imela je raka. Živela je z možem, redno pa so k njej hodili tudi trije odrasli otroci. Vedeli so, da je mama slaba, pa vendar se niso...