Bolečina je huda stvar. Kogar še nikoli ni prav hudo bolelo, lahko filozofira o bolečini in daje drugim »pametne« nasvete, kako jo ukiniti. Kdor pa je bolečino že občutil v vsej njeni ostrini, bo s takšnimi nasveti zelo previden. Ve, da je takrat treba narediti vse, da bo manj bolelo, da bo življenje lahko spet znosno. Da bo spet lahko normalno mislil, da bo lahko upal, da bo sploh lahko živel. Včasih je hudo tudi to, da tisti, ki jih še nikoli ni hudo bolelo, težko verjamejo onim, ki jih res boli.

Z vprašanjem bolečine sem se ob svojih bolnikih pogosto srečevala. Sama doslej še nisem imela hudih bolečin, pa tudi moj prag za bolečino je precej visok, tako s tem doslej nisem imela velikih težav. Sčasoma sem vedno bolj spoznavala, da ne smem soditi po sebi, da smo ljudje zelo različni in da je treba resno vzeti vse tiste, ki tožijo o hudi bolečini.

Seveda je nekoliko odvisno tudi od človeka samega, kako se srečuje z bolečino. Nekateri pričakujejo, da mora biti njiho...