Po dvajsetih letih sem spet tu. Potem ko sem moral pokazati potni list na dveh mejah, ki sta razrezali Titovo Jugoslavijo, na hrvaški in bosenski. Takrat, bilo je koncem decembra, me je pripeljal sem prijatelj Rudi, neskončno bolj prepričan o verodostojnosti Medžugorja, kakor sem bil jaz. Ko sva po gmajni, tako podobni kraški, pešačila iz Čitluka, nisva srečala nikogar. V zvezek, ki sem ga nosil s sabo, ni bilo vpisati kaj izrednega (vrnil sem se brez njega, izgubil sem ga, če ni bila vmes roka Udbe, bil sem zanjo zanimiv …). A gotovo sem si zapisal izjavo danes že pokojnega dr. Rupčića, brihtnega teologa, s katerim sem se razgovoril pred župniščem: »Če je verodostojen Lurd,« je rekel, »je verodostojno tudi Medžugorje!« (Zdaj berem njegovo knjigo, v kateri odgovarja na ugovore mostarskega ordinariata, ki je, kot je znano, Medžugorju nenaklonjen tudi pod novim škofom).

Nekdanje Medžugorje komaj prepoznavam.

Po cesti proti cerkvi hodim kakor po mestni ulici, novi b...