V dneh, ko spremljamo novomašnike pred oltar, se v meni porajajo vse mogoče misli. V naši okolici je pred časom izstopil mlad duhovnik. V župniji imamo letos novomašnika. Danes so tudi duhovniki tako zelo človeški, nikoli ne veš, ali bodo vztrajali na začeti poti. Kako naj sploh še komu zaupamo, če pa tudi nekateri duhovniki ne držijo obljub?


Verjamem, da vam je iskreno hudo in bi radi našim novomašnikom zaželeli veliko blagoslova, da bi laže zdržali ter premagali ovire na poti. Ugotavljate, da ste ob tem čisto nemočni. Samo zdaleč lahko opazujete, kako se »svet pred vami lomi«. Želja po zvestobi dani obljubi se na najrazličnejše načine ponavlja v vašem pismu. Ogorčeni in jezni ste, ker čutite, da ti mladi ljudje, kot jih imenujete, ne zmorejo ali ne znajo slediti zastavljenemu cilju in ostati zvesti svojemu poklicu. Hkrati je v vas veliko razumevanja za mlade duhovnike, novomašnike, ki se odločajo, da bodo ostali samski. Po vaših besedah verjetno niti ne vedo, kaj...