Idiličen svet moje dežele, kakor sem ga prenesel v srce, tlakujoč ga v spominu na čas in ljudi, na hiše, hišice, žitna polja, ki jih v julijskih mesecih žetve spreletavajo izpušni plini, na mline na Muri, splave na Dravi – povojni čas jih je neusmiljeno odplaknil –, na čistino Save in zeleno dobrikajoče se Soče ... V letu 1923 je v goriškem koledarju še zapisano: »Sto misijonarjev bi me ne bilo izpremenilo, zemlja me pa je. To ti pridiga iz nje dan na dan, da se ne moreš ustavljati in se naposled vdaš! Kmet brez vere je cigan, to ti rečem! Z delavcem v to­varni je lahko drugače: ljubezen do zemlje in vera v njo ti je pa že kar vera in ljubezen do Boga. Tu tisto pr­vo zelenje na drevju, tam zrelo zlato žito, zdaj grom in blisk nad teboj, zdaj škrjanček nad njivo – vse to in vse drugo skupaj ti je ena sama pesem o Stvarniku, ki je vse napravil in vse vlada. Saj pravim – čisto me bo pozdravilo! To ti je res velika zdravnica, ta naša zem­ljica! Saj sem zmerom nekako čutil, a nikoli ne b...