V temi se vračam po že stokrat prehojeni poti s Sv. Jošta nad Kranjem v dolino. Brez baterije sledim le dihanju kosmatinca Kalina, ki vidi več od mene, jaz ne vidim nič. Megla pritiska k tlom in kakšna solzna kaplja drevesa mi hladi razgreto in jezno lice. Ponos mi ne da, da bi si priznala zgrešeno odločitev za pozni odhod od doma.

Spotikam se ob korenine, tu in tam me ošvrkne mokra smrekova veja. Opotečem se, potem ko je noga zdrsnila s poti. Mislila sem, da bom stopila na ravno. Res ne vidim nič. Ne spominjam se, da bi bilo na poti toliko robidovja in malin, pa sem vendarle vsa opraskana in ranjena od bodic. Tam, kjer pričakujem spust, se steza rahlo vzpne, telo se ukrivi in z največjo težavo ohranjam ravnotežje. Včasih se nevarno zamajem.

V nemočni jezi in počasnem sestopu začnem iskati vzroke in predvsem »krivce« za svoj pozni odhod od doma. Jaz bi že šla, vendar ... Moji najbližji in hkrati najdražji (toda ne v tem trenutku teme) so kar pri roki. Seveda, pospr...