Rožni venec me spremlja, odkar pomnim. Za starše, ki so nas vzgajali po načelu »Moli in delaj!«, je bilo samoumevno, da smo se zvečer po opravljenem delu zbrali okrog kmečke peči in molili rožni venec. Ker sta pokleknila ata in mama, smo za njima spontano pokleknili tudi otroci. Med molitvijo so kdaj kakšne oči od utrujenosti zlezle skupaj ali pa je omahnila kakšna glava, vendar dan ni bil sklenjen, če se pred spanjem nismo zanj Bogu zahvalili. Iz tistega časa mi v spominu ostaja tudi slika vaškega pijančka, ki nas je pod večer pogosto obiskal, saj je vedel: »če kdo, bo Janez zagotovo dal«. Hodil je po vasi od hiše do hiše in prosil šilce žganja. Ko ga je dobil, se mu je razvezal jezik in se mu nikamor več ni mudilo. Ata, ki je bil zvečer preutrujen od dela, ga je nekaj časa poslušal in z njim kramljal, potem pa je posegel po rožnem vencu: »Pridite, bomo molili!« Že po prvih jagodah rožnega venca je Jožeta kar odneslo domov, mi...