Sveto pismo ne pozna nevtralnega abstraktnega časa. Čas je »okolje«, kjer se dogaja odrešenjska zgodovina in ga vrednoti srečanje med Bogom in človekom. Stvarjenje sveta pomeni začetek časa (gr. chrónos), Kristusov vstop v zgodovino njegov prelomni trenutek (gr. kairós), njegov drugi prihod pa dokončno razkritje (gr. parusía). »Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo« (Gal 4,4). Kairos je milostni čas božjega posega v čas narodov ali posameznika. Je nov čas, ki nastaja takrat, ko se človek odzove na božjo ljubezen, ko sprejme izziv Jezusovih blagrov. To je trenutek odločitve, ki vedno presega tistega, ki jo naredi. Ker je to ljubezen, je kairos že v sedanjosti navzoča prihodnost. Če hoče človek prav razumeti čas (chrónos), ga mora gledati v luči večnosti (kairós) – Ljubezni.