Pred kratkim sem se po telefonu pogovarjala s staro gospo, ki je pri svojih štiriindevetdesetih letih izredno bistra in me s svojim iskrivim razmišljanjem vedno znova preseneča. Od nje se tudi vedno česa naučim. Tokrat sva se pogovarjali o tem, kako nekaterih besed skoraj več ne najdemo v besednjaku sogovornikov. Naročila mi je, da napišem v Družino prav o tem. Običajno se ne oziram na to, kar mi ljudje naročajo, ker največkrat sama razmišljam malo drugače. Tokrat pa sem se z njo popolnoma strinjala.

Takole je rekla: »Ugotavljam, da nekatere besede vedno bolj izginjajo iz besednjaka ljudi. Ne samo pri mlajših, tudi starejši jih vedno redkeje uporabljajo. Takšni sta na primer besedi ‘hvala’ in ‘prosim’. Nas so že kot čisto majhne otroke učili, da ne smemo nikoli pozabiti reči ‘prosim’ in ‘hvala’. Tudi jaz sem svoje otroke tako učila. Zdaj, ko živim v domu, ti besedi vedno redkeje slišim, tako pri stanovalcih doma kot tudi pri uslužbencih.«

Pomislila sem, kako resni...