Jaz sem nekaj posebnega. Krščansko usmerjenih gledaliških igralcev se v tej naši preljubi deželici ravno ne tare, še manj pa je tistih, ki bi si upali to javno priznati. Pripadati tako zaostali, konzervativni instituciji, kot je Cerkev, ni ravno modno in »in«.

Pravzaprav sem kar osamljen. Predvsem pa utrujen, saj sem pogost gost v slovenskih župnijah, kjer me gospod župnik predstavi: »Gledališki igralec. Kristjan. Glejte, tudi to imamo!« In se orosi oko marsikateri gospe ali mami.

In na teh srečanjih gospodu igralcu obvezno zastavijo vprašanje: Kako lahko živite svoje krščanstvo kot igralec? In pri tem seveda mislijo, kako lahko zdržim ali še bolje, preživim druženje s svojimi nevernimi kolegi umetniki. Ja, res je, mnogi moji kolegi so zapiti, večkratni ločenci, homoseksualci in vsi bolj ali manj nasprotni Cerkvi.

Vendar to so moji sodelavci, moji prijatelji. In življenje med njimi se ne razlikuje dosti od vašega, pa čeprav mislite, da živite v »varnem«...