Pogosto smo prepričani, da nekomu najbolje pomagamo tako, da ga prepričujemo: saj ne bo tako hudo, saj bo še vse dobro. Ne bo kar zbolel, če je bolan, bo zanesljivo ozdravel; gotovo ga ne bo bolelo, saj ne bo umrl … Vsaj zaenkrat še ne, morda kdaj pozneje, čez dolgo časa. Ampak to je še zelo daleč. Tako približno ljudje tolažijo druge, bolne in stare in nebogljene. Potem pa se zgodi, da takšna tolažba ne pomaga veliko, da ljudem ne zmanjša stiske in da ob njej ljudje v stiski raje umolknejo in o tem ne govorijo več.

Takšen način odzivanja se začenja ustvarjati že zelo zgodaj. Skoraj vsakdanji je primer mame, ki je takole zagotavljala otroku, ko so mu morali dati injekcijo: »Ne jokaj, saj ne bo nič bolelo. Zagotavljam ti, da še čutil ne boš, kdaj te bodo zbodli.« Pa so ga zbodli in je bolelo in je še bolj jokal. To, kar je rekla mama, ni bilo res. Zlagala se mu je. Ali je potem res vse tisto, kar mu govori? Ali ji sploh lahko verjame? Kaj pa, če se mu zlaže tudi pri drugih s...