Berač je stal ob poti in prosil. Ves dan ni dobil ničesar, dokler se ni proti večeru pripeljala kraljeva kočija. Ustavila se je in berač je najponižneje prosil kralja, da bi mu pomagal. Toda kralj je na beračevo začudenje reveža prosil, naj mu da kakšno zrno. Ves presenečen je prosjak segel v torbo in vladarju izročil najmanjše zrno žita. Kralj se je zahvalil in kočija je odpeljala.

Revež se je lačen in utrujen odpravil domov, kjer je hotel izprazniti še zadnja zrna iz beraške malhe, da bi vsaj nekaj zaužil. Na svoje veliko začudenje je zagledal, da so bila vsa najmanjša zrna zlata. Takrat mu je bilo žal, da je kralju dal samo najmanjša zrna. Ko bi le vedel, kaj se bo zgodilo! Čisto drugače bi ravnal. Zgodba nas uči, da prav z dajanjem prejemamo in nas zato spominja na današnji evangelij, kjer je Samarijanka prišla, »da bi zajela vode« (Jn 4, 7). Ni bila srečna in zavedala se je, da ji v življenju še nekaj manjka. Petkrat je bila poročena in ni odkrila, kaj ji manj...