»Stalinizem je nastal kot radikalni poskus emancipacije,« je nedavno ugotovil Slavoj Žižek (Sobotna priloga, 12. 2. 2005, str. 9). S tem je hotel poudariti, da je ob »vsej bedni polomiji, revščini in terorju« razlika med nacizmom in stalinizmom nepremostljiva, saj so prvega izvajali ljudje z najslabšimi nameni, drugi pa je navzlic poraznim rezultatom v praksi »odprl prostor utopičnih pričakovanj«. Argumentacijske akrobacije, s katerimi Žižek utemeljuje večvrednost stalinizma, se ne zdijo več izvedene tako prožno kot nekoč, nasprotno: malce sklerotične in krčevite miselne kretnje puščajo pričakujočega bralca hladnega, njihov repertoar brez novih točk pa ga - in kaj je lahko hujše od tega - dolgočasi. »Velikan iz Ljubljane«, ki je znal v vsaki etični izjavi prebrati ideološko manipulacijo in pokazati, kako družbeni mehanizmi vsako etično dejanje posameznika spreminjajo v svoje brezosebno orodje, se zdaj tako rekoč deklarativno odvrača od resničnosti in govori o plemenitih učinkih »rev...