Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Šestdeset dni potem

Stane Kerin
Za vas piše:
Stane Kerin
Objava: 26. 02. 2005 / 23:00
Čas branja: 8 minut
Nazadnje Posodobljeno: 15.07.2009 / 06:06

Šestdeset dni potem

Človek ostane brez besed, v njem se vzbudi sočutje, vprašanje, kaj lahko storim, da bi olajšal žalost neznanih ljudi. Vendar samo sočutje ni dovolj. Ljudje po vsem svetu so odprli srca in roke in s skupnimi močmi skušali pomagati. Kljub veliki sebičnosti, ki postaja prepoznavni znak tako imenovanega naprednega dela sveta, se je v ljudeh prebudilo tisto najboljše. Zbiranje pomoči se je začelo.
Prazniki z veliko kapljo pelina
Kaj se je dogajalo 26. decembra 2004, smo lahko prebrali, slišali, videli v vseh medijih. Ljudje so bili zbrani na domovih v nedeljo po božiču. Praznovanje, zlasti božično, človeka napolni z notranjo radostjo in veseljem. Obisk domačih, sorodnikov, znancev je sestavni del praznovanja. In to veselje se je v trenutku spremenilo v veliko žalost, trpljenje, obup. Nemoč pred silami narave, beg pred uničujočimi valovi, kdor je pač lahko pobegnil. Prvi val, ki je udaril na obalo dežele, za katero pravijo, da je ostanek raja na zemlji, je bil šok za vse ljudi. Morje se je po prvem valu umaknilo, kot bi nabiralo novo moč za drugo in še tretjo pot na celino. Ob notranji hvaležnosti, da si ostal živ, spoznanje, kaj se je pravzaprav zgodilo, in kaplja pelina ob spoznanju, da ti je morje vzelo očeta, mamo, hčer ali sina, katerega od sorodnikov. Ob tem pa se človeku ob tragediji, trpljenju, smrti odpira toliko vprašanj, na katera ne do...

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.

Nazaj na vrh