»Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna« (Jn 4,15)

»Če bi poznala Božji dar,« pravi Jezus Samarijanki. Prosi jo, naj mu da piti zato, da bi ga ona sama prosila, »daj mi te vode«. Ženin, ki je na potovanju, išče nevesto. Žena predstavlja vsakega izmed nas. Pripoved govori o ljubezenski zgodbi med nami in Bogom.

Samarijankina žeja je žeja vsakega človeka, tudi moja in tvoja. Le naše najgloblje želje nas pripeljejo k Bogu in so vir naše resnične moči in sreče. Voda in kruh, ljubezen in Bog so naše osnovne potrebe. Prav zaradi njih pride med nami do nesporazumov in tudi do sporazumevanja. V Jezusu in Samarijanki se srečata dve želji, ki hrepenita druga po drugi in sta si hkrati tudi potešitev. Voda je prvinski materinski simbol, ki daje življenje. Življenje je v resnici ljubezen, s katero Oče ljubi Sina in Sin nas, svoje brate in sestre. To ljubezen želi Jezus podariti vsakemu izmed nas. Samarijanka je vzor tvoje in moje verske izkušnje, ki je ljubeče srečanje z...