Zgodba, o kateri bom pisala danes, se ponavlja v najrazličnejših oblikah ves čas. Mislim, da bi morali o takšnih temeljnih življenjskih stvareh veliko pogosteje govoriti. Tu bi nam lahko bile za zgled reklame, ki jih, hoté ali nehoté, ves čas gledamo na televiziji. V petih minutah se reklama, morda celo za kakšno neumnost, ponovi najmanj petkrat. Mi pa mislimo, da je vse opravljeno, če o resni zadevi spregovorimo enkrat na leto.

Zakonca, ki ju včasih obiščem, sta mi zadnjič precej prizadeto pripovedovala o znanki, ki je prišla k njima nekaj dni prej. Tej ženski je pred dobrim letom zaradi raka umrl sin, star okrog petdeset let. Zakonca sta jo dolgo poslušala, ko je še enkrat povedala vso zgodbo. Dobro ji dene, če o tem govori. Potem pa je gospod začel pripovedovati o svojih težavah. O tem, da mora trikrat tedensko na dializo, da ima kup težav, da včasih zelo težko živi. Znanka pa je prekinila pripoved: »Kaj boš stokal, ti si še živ.« Obmolknili so in potem pogovor speljali...