»Spoštovani, kaj pravite k misli latinskoameriškega pisatelja Ernesta Sabata: ‘Ko se je ta nemočna žival postavila pokonci na zadnjih nogah, je za vselej izgubila zoološko srečo in se spoznala z metafizično nesrečo, z abotno slo po večnosti, ki je zrasla v bednem telesu, obsojenem na smrt …’«

Sabato ima seveda v mislih človeško »žival«. Moj odgovor?

Kakor je lahko kakšna vera površna in malovredna, tako je lahko kakšen ateizem globok in tragičen, celo žlahten. Takšen je po mojem prepričanju primer, ki mi ga predstavljate. Sicer pa je Sabato tudi močno etično in socialno angažiran intelektualec.

To je pač tisti skrajno dosledni ateizem, ki ne prizna Boga in tako tudi ne smotra v stvarstvu, a obenem prizna v človeku slo po večnem. Človek mu je nesrečna žival, z neuresničljivo slo po večnosti.

Ta ateizem je pošten, kar marksistični ni bil, kakor ni tudi potrošniški. Marksizem namreč to slo po večnem v človeku zataju...