Človek, ki je sam doživel hudo preizkušnjo, lahko veliko bolj razume drugega človeka, ki doživlja nekaj podobnega. Kako naj na primer jaz, ki nimam otrok, razumem mamo, ki ji je umrl otrok? V družbi mater, ki so doživele podobno usodo, se bo počutila povsem drugače. Človek, ki je sam prebolel resno bolezen, bo drugače razumel, kaj to pomeni, kot tisti, ki te izkušnje nima. Lastna izkušnja daje človeku neko posebno sposobnost razumevanja in možnosti pomoči drugemu, ki je v podobni stiski. Toda ali to vedno drži?

Ko poslušam ljudi, kako se odzivajo na svojo in tujo stisko, vidim v tem tudi nevarnost. Zelo pogosto se zgodi, da vidi človek samo sebe in postane sam merilo za vse drugo. Če je bilo pri meni tako, pri drugem ne more biti drugače. Jaz že vem, kako je. In potem se zgodi, da ta človek sploh ni sposoben poslušati drugega, ker je prepričan, da sam vse obvlada. Tak človek drugemu seveda ne more biti v pomoč.

Ob tem mi prihaja na misel ženska, ki je zelo mlada iz...