Zelo rada je delala na vrtu. Ko je čakala na operacijo, za katero je vedela, da bo za nekaj časa omejila njeno veselje, je tarnala: »Vse življenje sem bila navajena delati. Sploh si ne znam predstavljati, kako bom lahko živela, ne da bi brskala po zemlji. Le kaj bo z menoj?«

Verjetno večkrat slišimo takšne tožbe. Seveda pri ljudeh, ki so bili vse življenje vajeni delati. Tisti, ki niso radi delali, teh skrbi nimajo. Ampak teh, ki delajo, je še kar dovolj in lahko si mislimo, da ni tako preprosto, ko se znajdeš v položaju, ko delati ne moreš več, ko se počutiš nekoristnega, ko te ob tem celo popade misel, da si odveč.



Pa je res tako? Si res odveč? Velja v življenju res samo to, kar delaš, kar ustvariš, ali pa so še drugačne vrednote, ki presežejo delo samo? Kaj pa modrost, ki raste v človeku ob vsem, kar doživi, kar pretrpi in s katero lahko drugim nekaj daje? Seveda je odvisno od človeka samega, ali bo v takšnem stanju...