Za nami je duhovno bogat binkoštni teden, pred nami spomin na povojni holokavst. Tisoči mož in žena, mlajših in starejših, so tedaj nedolžni za vedno izginili v neznanih breznih, opuščenih rudnikih ali jamah. Med njimi je bilo veliko pokončnih kristjanov, katerih edina krivda je bila prebujena krščanska zavest o človekovem dostojanstvu in tem, da svojega krščanstva ne smejo tajiti. Imenujemo jih lahko »binkoštne kristjane«, kristjane z zrelo in neomajno vero, ki se niso molče sprijaznili s krivicami in lažmi.

Drugim je uspelo, da so našli varna zavetja, večidel v tujini. O tem, ali je bilo iskanje zatočišča v tujini potrebno ali ne ali morda celo narodno izdajstvo, je cinično razpredati, če pomislimo na neobvladljivo samovoljo, s katero je nastopila povojna oblast. Prisluhnimo zagovoru, ki ga je moral eden od duhovnikov beguncev še leta 1965 opraviti ob svojem prvem obisku v domovini pred zasliševalko na notranji upravi: »‘Zakaj ste takrat, ko je naš narod najbolj potrebov...