Dolgo je že tega, kar sem začela hoditi na duhovne vaje – v študentskih letih je bilo. V veroučni skupini smo študijsko leto nadaljevali v tišini kakšnega samostana. Bogato izkustvo v času duhovne rasti mladega človeka. Bogu sem hvaležna za vse tiste darovane trenutke notranjega veselja, sproščenosti, poklicanosti v najbolj oseben odnos z njim. Iz teh dni se je rojevala moč za premagovanje tolikšnih preizkušenj, ki so me doletele v življenju.

Iz različnih vzrokov se kar nekaj let nisem nagradila z enotedenskim umikom iz prevelike naglice vsakdanjih dogodkov. A od časa do časa le moramo na goro, da se ogledamo v božjih očeh, da nam Bog v rodovitni tišini spregovori na srce, da se okrepimo z duhom tolažbe in se notranje prenovljeni vrnemo med ljudi. Ko mi je življenje postalo prezapleteno, me je Večni sam dovolj močno poklical, da sem ga slišala: »Ne boj se, okrepil te bom in ti pomagal, podpiral te bom z desnico svoje pravičnosti« (Iz 41,10)....