»Ljudem želim povedati predvsem to, da je v meni želja vztrajati, želja povedati svetu, da se splača truditi, da se splača upati, da se splača v darovanju vztrajati. To, da pišem in da ustvarjam, mi je podarjeno.

Včasih pride trenutek, ko se tudi sama vprašam, kako da sploh pišem, ker imam samo osemletko. To, zdaj vem, ni pomembno. Dokler je v meni želja za pisanje, bo v meni tudi želja, da rastem v življenju.« Tako o svojem literarnem delu razmišlja pesnica Marjetka Smrekar. Njeno skromno držo glede šolanja rad pokomentira stiški opat dr. Anton Nadrah, ki ji priznava, da ima za sabo življenjsko univerzo najtežje smeri. »Marjetkino telo je privezano na invalidski voziček, a njen duh je svoboden in ustvarjalen ter se hrani iz vere v Boga,« dodaja. Omenjena univerza se je začela leta 1945 v kraški vasi Tomaj. Ponosno torej pove, da je sovaščanka pesnika Srečka Kosovela, ki ga visoko ceni. Pot jo je nadalje vodila po različnih zavodih za invalidno mladino, potem je...