Vsak od nas po nečem hrepeni. Naša najgloblja hrepenenja nas povežejo celo s starozaveznim hrepenenjem – imeti Boga v svoji sredi. In v Jezusovem učlovečenju se to hrepenenje uresniči. Žal vsi niso bili sposobni medse sprejeti Mesije, sprejeti resnično ljubezen, mir in veselje. Niso bili sposobni sprejeti uresničitev svojih dolgoletnih pričakovanj. Pastirji, čeprav niso imeli ničesar, pa so ga sprejeli z vso odprtostjo. »Zakaj?« sprašujem pri svetopisemski urici. In dobim čudovit odgovor: »Imeli so ljubezen, zato so lahko sprejeli Jezusa.«

Marija je rodila Jezusa, ga povila in položila v jasli (Lk 2,7). Jezus se je rodil med najbolj ubogimi, vstopil je v človeško revščino in trpljenje, da bi nam bil blizu v naši nemoči. Postal je najmanjši, da bi ga lahko brez pomislekov sprejeli.

Modri z Vzhoda prepoznajo njegovo zvezdo, ji sledijo in se napotijo k njemu, da se mu poklonijo. Njihova modrost se pokaže v prepoznavanju znamenja časa. Ne oklepajo se svojih spoznanj...