Je zadnji četrtek zvečer v mesecu. Kot skoraj vsak mesec smo tudi tokrat zbrani okrog mize, v našem skupnem domu, pod senco evropskih ustanov. Petnajst nas je. Iz različnih držav Evropske zveze. Eni so prišli neposredno iz svoje službe v parlamentu, na komisiji, v odboru regij. Drugi so končali svoje poučevanje verouka na evropskih šolah. Tretji pa smo jezuiti, ki tu delamo in spremljamo te kristjane »sredi sveta«.

Že od časa zametkov Evropske zveze po drugi svetovni vojni so evropski politiki krščanskega porekla čutili potrebo po skupnem domu, ki bi njim in njihovim družinam pomagal živeti vero.

Bila so petdeseta leta. Belgija je bila vsaj na zunaj še močno krščanska. Bruselj je odpiral vrata prvim politikom držav, ki so začele sanjati evropske sanje. Najprej so se vključevali v gostoljubno krajevno Cerkev. Potem so vsaj nekateri (Italijani, Nemci, Španci, Portugalci) postali tako številni, da so razmišljali o ustanovitvi svojih narodnih pastoralnih enot. A tudi...