Po devetih letih življenja v skupnosti sester uršulink je s. Jana Rovtar v domači župnijski cerkvi v Selcih izrekla večne zaobljube. »Da bi vedno zmogla reči Da, Gospod! Da bi bila pričevalka ljubezni. Da bi vedno bolj postajala eno z Bogom in njegovim stvarstvom,« jo je spodbujal med pridigo prijatelj duhovnik Jože Gregorič. Jana se je o vstopu v samostan začela spraševati že v drugem letniku škofijske klasične gimnazije. Na duhovnih vajah je spoznala uršulinke, ki so se ji zdele »vesele in sproščene, zaljubljene v Jezusa«, želela je postati del njih. »Jezus, ti me poznaš. Do konca gimnazije mi povej, ali sem se odločila prav,« se je »pogodila« z Bogom. Po dveh letih se ji je želja po redovnem življenju samo še utrdila, tako je malo pred maturo odločitev zaupala tudi staršem. »Spominjam se maminih solz, iz dolge očetove pridige pa le enega stavka, češ da se ne strinja, a mi branil ne bo.« S. Jana je prepričana, da reakcija staršev ni bila povezana s strahom, da jo bodo izgubili, še...