Naše zemeljsko življenje je prehodno. In smrt je prehod. Ne tragični nič, ampak veličasten prehod. Kolikor nam naše življenje nenehno uhaja v preteklost, toliko neprestano umiramo. Izročeni smo minljivosti. Smrti. Zakaj? Posvetni neverni človek si odgovori: v smrti je tragičen konec; duhovni človek pa: v njej je veličasten prehod. »V našem umrljivem telesu« se bo »razodelo Jezusovo življenje« (2 Kor 4,11).

Jezus v svoji velikoduhovniški molitvi ne tarna o tragičnosti človeka, ne žaluje nad zemeljsko minljivostjo, ampak se zazira v prihodnost: na vstop v Očetovo veličastvo. Vendar Jezus ne misli predvsem nase, pač pa v molitvi izraža živo skrb za ljudi. Ne bo jih zapustil samih, ampak jih bo ob koncu njihovega zemeljskega življenja vzel s seboj v nebesa.

Sledili bomo torej Jezusovemu prehodu k Očetu, kajti sprejeli smo njegovo oznanilo, da nas Bog ljubi. Že na zemlji smo vpeti v skrivnostne vezi Božje troedine ljubezni. Jezusova volja, naj mu sledimo, je skladna z...