Kako nekaj lepega je, ko z majhno pozornostjo razveselimo naše bližnje! Zanimivo, največjega veselja smo deležni prav tedaj, ko nam uspe nekoga razveseliti. To so naša mala dejanja ljubezni, ki bi lahko spremenila tudi ves svet, če bi bili vztrajni in se ne bi naveličali za to nenehno prizadevati.

Vemo pa, da smo slabotni, zato tolikokrat svoje bližnje prizadenemo. Domišljamo si, da zmoremo sami najbolje … Ob tem spregledamo brata, sestro, sošolca, sosedo in vidimo le še naše želje in potrebe. Zgodi se celo, da na koncu ostanemo sami, ker ni nihče tako dober kot mi. Sami pa nismo radi, saj se nimamo niti pred kom ponašati. Postane nam dolgčas … V notranjosti nas začne razjedati, nemir postaja naš stalni spremljevalec. Tako ne gre naprej! Nekaj moramo spremeniti. Za začetek priznajmo svoje napake in prosimo Jezusa za odpuščanje. Človek je opravičen po veri v Jezusa Kristusa (prim. Gal 2,16), ki nas ima neizmerno rad, ne po lastni popolnosti v nepomembnih stvareh. Zaupajmo mu...