Vremenarji so rekli, da bo deževalo. Oblaki so tudi očitno kazali na to. In res je deževalo. Pa smo vseeno šli. Prav iz Ljubljane. Peš. Z bolj ali manj velikimi in bolj ali manj polnimi nahrbtniki. V cerkvici na viškem pokopališču smo začeli naše romanje, ko je vsak izmed nas izbrskal tisti pravi namen romanja in prošnjo, ki jo bo ponesel k Mariji.


Romanje je dolgo, nekaj več kot sto kilometrov. Seveda, zato da imaš dovolj časa, da vsaj malo spoznaš zaklade v ljudeh, s katerimi skupaj hodiš.

Romanje je družabno. Bili smo »luštna« skupina romarjev. Spredaj je hodila s. Mateja, zadaj p. Marjan, vmes pa smo se razporedili Mirjam in Žiga, p. Janez, Damijana, Urška in Dejan, Maja, Veronika, Marko, Žaneti, Katja in jaz. Polono smo pa v mislih ves čas nosili s sabo, saj je drugi dan zbolela in odšla domov.
<...>