Kako lepo in prijetno je bilo po naših domovih, kljub mrazu, ki je nastopil, ko smo si prizadevali misijonariti, in majhna dejanja pozornosti so v naše domove prinesla srečo. Najprej vsem, ki smo si prizadevali, pa tudi tistim, ki smo jim želeli pomagati.

Velikokrat si naredimo načrt, kaj vse bomo naredili, in to iskreno želimo, zmanjka pa nam moči, da bi vztrajali v majhnih vsakdanjih dejanjih. Prepričani smo, da zmoremo, računamo celo na bližnje, da nam bodo pri tem pomagali … Na koncu pa nam ne uspe narediti načrtovanega, ostajamo sami z neizpolnjenimi željami in v tej nesreči tako hitro naredimo še kakšno neumnost, ki je sicer ne bi.

Tudi apostolu Pavlu ni nihče stal ob strani, ko se je zagovarjal. V pismu Timoteju pa se spominja: »K meni pa je stopil Gospod in mi dal moč« (2 Tim 4,17). Velikokrat sem doživela podobno in izkusila, kako nekaj lepega je gotovost,...