Pred očmi imam moža in ženo, ki sta že videla otroke svojih otrok, se ravno pred kratkim upokojila in zadihala z upanjem na mirno prihodnost. Vendar življenje prinese marsikaj. V njun vsakdanjik se je globoko zarezala bolezen, ki je hitro napredovala in moža v nekaj mesecih priklenila na posteljo. Mož, ki je bil v življenju poln humorja in veselja, je tudi v bolezni ostal optimist. Ob obisku je napel vse svoje moči, da bi zbral vsaj kanček veselja in ga z nasmehom poklonil obiskovalcu. Pregled za pregledom, dan za dnevom, hranjenje po cevki, izgubljanje zavesti … Gospa ni obupala, skrbno je previjala moža, ga hranila in skrbela, da ne dobi preležanin. Velikokrat je nemočna in v veliki stiski poklicala rešilca. Čez nekaj dni je mož spet prišel domov in vse se je ponovilo.

Zdravniki so ji svetovali, naj da moža v dom, kjer bo imel stalno oskrbo, kar bo zanjo veliko lažje. Tega ni storila. »Želim, da je doma! Želim biti z njim vsak trenutek,« je odgovorila in ga prijela za iz...