V vsakdanjem življenju nenehno hitimo. Pomembno nam je, kje vse delujemo, kaj vse smo naredili, pozabljamo pa biti; se ustaviti, biti z našimi bližnjimi in z Bogom. Dobri Oče ostaja potrpežljiv in je vedno znova pripravljen biti z nami. Smo mu v preteklem tednu odprli vrata naših src? Smo si vzeli čas za »klepet« z njim? »Povozil me je čas,« slišim nekatere. Imamo novo možnost, začnimo znova!

»Blagoslovljen mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo zaupanje. Je kakor drevo, zasajeno ob vodi /…/« (Jer 17,7). Kje pa sva zasajena ti in jaz? V nenehnem hitenju, v uspehih, v stalnem pomanjkanju časa?

Čas nas nenehno prehiteva … Nesreča ali bolezen pa obrneta vse na glavo. Naenkrat se vse ustavi. Kar se nam je zdelo samo po sebi umevno, postaja dar. Gripa me je položila v posteljo za dva tedna. Pogrel me je čaj iz skrbnih maminih rok in hvaležen sem, da je minil strašen glavobol. Po nepričakovani operaciji se prebujam, prihajam k sebi … Kako prijetni so topli sončni...