V javnem življenju ni opaziti ljubezni do sovražnikov. Ravno obratno: gospodari privoščljivo veselje nad nesrečo bližnjega.

Že v Svetem pismu Stare zaveze opazimo težnjo po ljubezni do sovražnikov. Kralj David je daljše obdobje preživel na begu pred svojim smrtnim sovražnikom kraljem Savlom. Dvakrat je imel priložnost skrivaj ubiti Savla, a tega ni storil, ker ga je spoštoval kot božjega maziljenca. Kdor ga ubije, ga bo Bog kaznoval, je bil prepričan. Druge ljudi pa je bil David pripravljen tudi ubijati. Nasledniku na prestolu, sinu kralju Salomonu, je dal celo navodilo, naj se maščuje nad sovražniki. Jezus pa zahteva ljubezen do vsakega sovražnika. Bog daje sonce in dež dobrim in hudobnim: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče« (Lk 6,36). Bog je tako dober, da ljubi tudi svoje sovražnike. Človek je poklican, da ga v tem posnema. Za sovražnike molimo. Molitev usmeri srce, da teži za tem, za čemer teži božje srce. To teženje obrodi dejanja. To niso samo zunanja d...