V soboto je bil svetovni dan svobode tiska. Tudi letos smo bili na ta dan deležni opozoril, da so svobodni, pluralni in neodvisni mediji nepogrešljiv del vsake demokratične družbe. Temu ne gre oporekati, saj res ni mogoče govoriti o demokratični družbi, če v njej vladajo cenzura in samocenzura, če novinarjem grozijo obsodbe zaradi verbalnega delikta in so zaradi svojega pisanja lahko deležni fizičnega obračunavanja, v bolj drastičnih primerih pa celo izginotja oziroma smrti v nikoli pojasnjenih okoliščinah.

Teže je odgovoriti na vprašanje, kdaj so mediji dovolj svobodni, pluralni in neodvisni, da lahko dejansko prispevajo k demokratizaciji. Mar res zadošča, če medijske scene ne krojijo oblastniki in politiki po svojih željah in potrebah? Ali pa morda svobodo, pluralnost in neodvisnost medijev vendarle duši tudi vse močnejši vpliv lastnikov in kapitala? V obeh primerih bi bilo namreč prav govoriti o oligarhiji – pa naj bo ta politična ali finančna –, ne pa o demokraciji.