Duhovnik na župniji sem bil samo pet let, od leta 1940 do leta 1945, torej prav v vojnih letih, ki so bila najbolj dramatična, pa najlepša v mojem življenju. To so bila zame najpolnejša, najbogatejša, najizrednejša leta. Ne bom izključil, da je k bogastvu in predanosti duhovniškega delovanja svoje prispeval tudi čas. Vsekakor ni nikoli bolj kakor tedaj župnijsko občestvo postalo moja družina. Z župnijo, na katere območje si poklican, vzpostaviš skoraj nekakšen zakonski odnos. Življenje, problemi in dnevi župljanov zrcalijo dneve razširjene družine. Bratov, sester, otrok je cela množica. Njihovi strahovi in tesnoba, njihove težave, njihova pričakovanja in upi postanejo tvoji. Veš, da je na neki način od tebe odvisen del njihove prihodnosti, z njimi jo gradiš. Nikdar ne zapreš svojih vrat, na katera lahko potrkajo ob vsaki uri dneva ali noči. Ne iščejo te zgolj zaradi duhovne pomoči, ampak tudi zaradi drug...