Puščava je »poročna dvorana«, v kateri sta se poročila Bog in izvoljeno ljudstvo. V Egiptu je bilo ljudstvo zasužnjeno in v nevarnosti, da izgubi svojo identiteto, vendar je materialno še kar dobro shajalo, zato je v puščavi žalovalo za »egiptovskimi lonci mesa«. Sčasoma so popolnoma prenehali misliti nanje. S srcem so sprejeli puščavsko uboštvo in se z vsem, kar so bili, izročili Bogu. Nevesta – ljudstvo – se je izročila ženinu – Bogu – na oltarju puščave kot poročne dvorane.

Janez Krstnik se zaveda duhovnega pomena puščave. Zato ne gre za ljudmi v mesta, ampak na samoten kraj, kamor pa za njim derejo množice. Izbere puščavo, ki postane kraj spokornega krščevanja. Na njem ljudstvo obnavlja svojo poročno predanost Bogu.

Janez je skrivnostni, sveti glasnik, ki postane kljub strogosti tako privlačen, da se mu ni treba truditi, da bi zbral ljudi, ampak se sami zbirajo pri njem na odročnem kraju.

Kako naj najde svojo rodovitno puščavo, svoj kraj evangelizac...