Dolgoletne novinarske izkušnje me učijo spoštovati pomen vsebin, ki morda niso najbolj navzoče v vsakdanjem razmišljanju bralcev določenega časopisa. Če povem bolj naravnost: ob marsikaterem članku, napisanem za Kmečki glas, se mi je zdelo škoda, da ni objavljen kje drugje, kjer bi morda komu odprl oči, namesto da o težavah slovenskega kmečkega stanu prepričuje prepričane.

Podobno bi lahko rekla za marsikateri članek iz Družine. Poslanstvo medijev, zlati osrednjih, je tudi v omogočanju boljšega medsebojnega poznavanja in razumevanja različnih družbenih skupin. Mediji so demokratični šele tedaj, ko odslikujejo družbeno stvarnost v vsej njeni raznolikosti. Vera je bila v večini slovenskih medijev dolga leta prepovedana tema.

Za navidezno demokratičnost je bilo poskrbljeno z »napol javnim« verskim tiskom, ki je bil na razpolago bolj ali manj le v zakristijah, tako da se »okužba« ni mogla širiti med »zdravo« jedro naroda. Desetletja zamolčanosti so pust...