Kot smo zaključili razmišljanje o Kristusovih poveličanih ranah s spoznanjem, da božja ljubezen ljubi iz rane v rano, tako moremo tudi dobrega oziroma lepega pastirja predstaviti kot tistega, ki ljubi iz rane v rano. Morda se zdi nenavadno govoriti o ranjenem pastirju, ker je po svoji naravi voditelj, ki brani in skrbi za skupnost. Toda življenjska izkušnja kaže, da se po ranah gradijo najgloblji odnosi. Že za Mesija je bilo napovedano, da bomo po njegovih ranah ozdraveli (Iz 53,2–5), in prav to je jedro naše vere, ker osmišlja tudi, kar je težko in boleče.

Pastir, ki ga Bog kliče, se mora najprej srečati s svojimi ranami, občutkom izoliranosti in majhnosti, ki je značilen za današnje ljudi. Osebna krhkost se povezuje še s profesionalno nemočjo, ko pastir doživlja, da je njegovo služenje bolj tolerirano kot resnično zaželeno. Ljudje se zatekajo k cenenim rešitvam religije in samoodrešenju. Pastir pa ostaja ob robu, ni ga tam,...