V imenu »objektivnega pogleda na zgodovino« dobiva za svoje »zgodovinske zasluge« Tito znova cesto v Ljubljani. Mnogo je bilo ljudi v preteklosti, ki so nekaj naredili in bi zaslužili javni spomin. Pod cesarjem Francem Jožefom je bila dograjena dvotirna proga Dunaj–Trst, eno največjih dejanj, ki jih je naredila nekdanja Avstrija pri nas. Politična higiena uresničitve takega predloga ne dovoljuje, čeprav je bil milostljivi cesar veliko manj krvavih rok kot nekdanji jugoslovanski predsednik.

Poimenovanje ene ljubljanskih cest po Titu je odgovor tistih, ki so desetletja prikrivali povojne poboje. Je hvalnica njihovim načrtovalcem in ukazodajalcem in norčevanje iz tisočev pobitih, tudi žensk in otrok. Vsaka beseda nekdanjih oblastnikov o obžalovanju se v tem primeru pokaže kot cinizem brez primere.

Čaščenje Tita je klofuta tistim, ki so zaradi dejanskega ali s strani oblastnikov namišljenega nestrinjanja z njegovo oblastjo trpeli po ječah in taboriščih, ki so po kruto...