Premišljujem, kaj bi svetovala nekomu, ki se začenja soočati s svojo invalidnostjo, ki postaja vedno manj kos vsakdanjim opravilom. Lahko se jezi, lahko je neznansko žalosten in joka in joka. Stvari pa kljub temu niso nič boljše, ampak morda še slabše, ker mu jeza in žalost jemljeta moč, ki bi jo lahko uporabil za kaj drugega, za nekaj, kar bi mu v tem položaju pomagalo živeti. Seveda se vsak človek na čisto svoj način srečuje s takšnimi življenjskimi problemi, zato lahko govorim samo o tem, kaj meni pomaga živeti.

Zelo sem hvaležna za svojo nagnjenost k poenostavljanju. V prvem trenutku ima to lahko za koga negativen prizvok, ker mnogi ljudje nočejo biti ravno preprosti, ampak malo boljši. Pa mi prav to poenostavljanje marsikaj olajša. Če moram izbirati med dvema stvarema, bom izbrala tisto, ki mi je laže dosegljiva, s katero mi ne bo treba obremenjevati drugih ljudi ali pa jih bom čim manj obremenjevala. Tisto, ki ne bo za seboj...