Božji Sin je prišel med svoje, a ti ga niso sprejeli, piše evangelist. Zato pa sta mu dobrodošlico izrekli narava in nadnarava v živinskem zatočišču: vol in osel s toplo sapo, angeli s slavljenjem Boga in mirovnimi voščili ljudem. No, nazadnje so se pojavili še ljudje, a ne tisti, ki se po navadi gnetejo v prvih vrstah, marveč le pastirji, ljudje z roba, vajeni negostoljubnosti in prezirljivega pogleda tistih, ki se imajo za spodobne. Nič kaj obetaven sprejem za Božjega Sina, pa tudi nič kaj bleščeča podoba človeštva.

A tako je bilo včasih, bo kdo pomislil, danes je drugače: takrat zaostali, danes napredni, takrat nerazviti, danes razviti, takrat je bilo na svetu okrog sto milijonov ljudi, zdaj blizu sedem milijard. Predvsem pa danes kar tretjina človeštva hodi za betlehemskim novorojencem, kar pomeni, da se je evangelij temeljito zakoreninil v človeštvu. Res, marsikaj je drugače: marsikaj bolje, marsikaj pa tudi slabše! Če je evangeljski kvas prekvasil človeštvo do te mere...