Kot so škofje posvečeni, da sestavljajo zbor škofov, so tudi duhovniki posvečeni, da bi živeli in opravljali svoje duhovniško poslanstvo skupaj s škofom in zborom duhovnikov. Vzrok za to je posebna, zakramentalna navzočnost Jezusa Kristusa v duhovnikih. Zato predstavlja posvečenje tako globoko vez med duhovniki, da je ne more zamenjati noben drug odnos, niti soseščina, skupni načrti, druge dejavnosti in prijateljstva.

Povezanost v zboru duhovnikov se še posebno kaže pri bogoslužju, ko duhovniki skupaj s škofom položijo roke na bodočega duhovnika in kadar somašujejo s škofom kot škofijski prezbiterij. S pripadnostjo škofiji, škofu in prezbiteriju duhovnikov je povezano tudi sprejemanje karizem, ki jih daje Sveti Duh krajevni Cerkvi in jih je mogoče uresničiti le, če vlada edinost med duhovniki in škofom. Čudež edinosti je mogoč le kot Božji dar. Za njegovo uresničenje sta potrebni odgovornost in ponižnost, prav tako pa se je treba izogibati cinizma, predsodkov in samovšečne...