Različne podobe odkrivajo veličino srečanja z Bogom v molitvi. Sveti Janez Zlatousti pravi, da je molitev luč duše, pristanišče v nevihti, sidro brodolomcem, zaklad ubogih, orožje proti hudobnim duhovom. Molitev je potrebna kot voda za ribe in hrana za življenje.

Za srečanje z Bogom moramo najprej spoznati sami sebe. Sveti Ciprijan pravi: »Kako moreš zahtevati, da te Bog posluša, če ti ne poslušaš samega sebe.« Stopimo v skrito kamrico, prisluhnemo mislim, čustvom, potrebam. Gotovo nas Bog pri tem prehiteva s svojo ljubeznijo, vendar je potreben tudi naš prispevek, da se najdemo v jedru tega, kar smo. Ko se spuščamo tja, odkrivamo svojo drugačnost, zavemo se svoje zgodovine, da nas je Bog poklical, obdaroval in poslal. Drugi vidik molitve je srečanje z Bogom. Marsikdaj si mislimo, da ga poznamo in nam je domač, pa se ustavimo pri določenih podobah, ki smo si jih naredili. On je neskončni Bog, Stvarnik sveta, voditelj zgodovine, pa tudi ljubeči Oče, ki nas nikoli ne zapusti...