Pot na goro je podobna naši duhovni poti, ko zapuščamo dolino in se v vztrajnem naporu vzpenjamo k višjemu razgledu in bolj polnemu življenju. Zato so duhovni pisatelji Janez od Križa, Janez Klimak in drugi govorili o duhovnem življenju kot vzpenjanju na goro. Hoja navzgor zahteva pozornost, da ne izgubimo prave smeri, da gledamo, kam stopamo, da ne bi padli ali se poškodovali. Na pot vzamemo le bistveno, prevelika teža je obremenitev in ovira za hojo. Z žrtvijo in odpovedjo se rešujemo sebične želje po posedovanju in postajamo svobodni za odnos s Stvarnikom, ljudmi in stvarstvom. Pomembna je tudi notranja zbranost, da ne kričimo in se ne raztresamo. Tako ohranimo ritem dihanja pa tudi pozornost v poslušanju govorice stvarstva. V tem skladju vedno bolj čutimo tovariše, ki nas spremljajo.

Pot na goro tudi razširi pogled. Marsikdaj je treba dolgo hoditi, da se nam odpre pogled in vidimo majhnost naših krajev. S tem se razbremenimo kaotičnosti in najdemo tisto, kar je resničn...