Kakor hodi hudič na en kup s …, je šla slovenska devetletka z roko v roki z: vzgojno modno muho permisije, s številnimi razpadi družin, porastom enostarševskih družin, podaljševanjem službenega časa, z nenormalnim elektroniziranjem vseh življenjsko pomembnih področij in s kritično odsotnostjo ulice, igrišča, kot pojma otroške enajste šole. Prištejmo še poplavo hudo strokovnih strokovnjakov, ki v življenju niso naštudirali nič drugega, kot to, kako študirati druge, kar zna ob pridihu narcisoidne zahojenosti postati usodno.

In je postalo usodno za generacije naših otrok, ki so se znašli v osnovni devetletni šoli, ki je vse prej kot umirjen, domač, prijazen, konstruktiven in razumen učni proces.

Saj sploh ne vem, kje začeti. Pri plakatih? Pri vseh drugih nalogah za starše? Pri učiteljicah in svetovalkah – laičnih terapevtkah, ki so vsaka na svoj edinstven način vedno imele rešitev na dlani: če v šoli ne gre, je doma nekaj hudo narobe ipd.

Takoj zat...