Krščanska poklicanost in življenje sta v javnem mnenju in porabniški logiki bolj izjema ali korak iz vrste kot nekaj splošno sprejetega. Razlog je sam učlovečeni Božji Sin, ki je prišel živet v ranjeno človeško stvarnost, da bi ustvaril pot odrešenega življenja. Že tedaj so mu sledili nekateri iskalci in verniki, politična in religiozna oblast pa ga je zaprla in umorila. Toda njegova pot je šla in še gre naprej. Učence vabi k poslanstvu ljubezni, da nimamo radi le tistih, ki nam ljubezen vračajo, ampak tudi druge, ki tega ne morejo (Mt 5,46–48).

Kliče nas, da presekamo nasilje s krotkostjo, da ne sklepamo kompromisov, ampak se uresničimo v tem, kar je naše delo. Zlasti pa, da ne pademo v prefinjeno skušnjavo dveh obrazov in hinavščine. V navezi z Jezusom raste naša izvirnost, kar spravlja marsikoga v zadrego. Nekateri bi želeli zabrisati in omiliti jasno sporočilo evangelija. Toda Jezusova ljubezen je zahtevna, iznajdljiva in nora. Prav taka je tudi vera, ki more premikati...